Dehidracija

Predvsem v poletnih mesecih je potrebno skrbeti za primerno nadomeščanje tekočin, saj telo ob visokih zunanjih temperaturah pospešeno izgublja tekočino z intenzivnejšim znojenjem. Najbolj ogroženi za razvoj dehidracije so starostniki in otroci, saj je pri njih izguba večja, hkrati pa dehidracijo tudi najslabše prenašajo.

Znaki dehidracije

Voda je izjemno pomembna za ohranjanje zdravja in življenja, zato je telo razvilo občutljive mehanizme, ki hitro zaznajo dehidracijo in nanjo opozorijo z žejo. Žeja je glavni simptom, ki se pojavi med prvimi, in sicer že ob blagi dehidraciji. V primeru hujše dehidracije se lahko pojavijo glavobol, suha usta, omotičnost, mišična šibkost, hitro bitje srca, slabša prožnost kože, izločanje malo ali skoraj nič urina.

Zelo huda dehidracija lahko vodi tudi do razvoja šoka, saj telo ni več zmožno kompenzirati izgube tekočine. V tem primeru pride do padca krvnega tlaka ter slabše prekrvavljenosti in posledično slabše preskrbe vitalnih organov s kisikom, kar povzroči smrt.

Starejši ljudje so bolj podvrženi dehidraciji, saj redkeje začutijo žejo oziroma ko jo začutijo, pogosto niso zmožni zaužiti dovolj tekočine, da bi nadomestili izgubljeno vodo. Pri otrocih pa hitreje prihaja do večjih izgub zaradi večjega razmerja med površino in telesno maso (npr. ob vročinskem stanju). Mlajši otroci poleg ne znajo povedati, da so žejni, zato lahko opazimo posredne znake dehidracije – povečano razdražljivost, utrujenost, nezainteresiranost, jok brez solz, suhe pleničke, vdrta zrkla itn.

Preprečevanje dehidracije

Dehidracijo preprečujemo z zadostnim vnosom tekočine. V normalnih vremenskih razmerah in ob zmerni telesni aktivnosti za odraslega človeka zadostuje 1,5–2 litra vode dnevno. V primeru visoke zunanje temperature ali intenzivne telesne aktivnosti je potrebno vnos tekočine povečati (ob intenzivni telesni aktivnosti pri visoki zunanji temperaturi lahko pride celo do izgube 2 litrov vode na uro).

Ravno tako je potrebno zagotoviti večji vnos, kadar prihaja do prevelikih izgub zaradi bolezni – npr. vročinsko stanje, neustavljivo bruhanje ali driska, izločanje velikih količin urina ob neurejeni sladkorni bolezni, prav tako nekatera zdravila (diuretiki) povečujejo možnost za dehidracijo. Tudi bolniki s srčnim popuščanjem in bolniki s kronično ledvično boleznijo, ki imajo sicer predpisan omejen vnos tekočine, lahko ob povečanem znojenju povečajo vnos tekočine, vendar je izrednega pomena vsakodnevno tehtanje, ki bo ob naglem porastu telesne teže hitro pokazalo, da vnašamo več tekočine, kot bi smeli, in jo je potrebno ponovno omejiti.

V vročih dneh se je bolje izogibati sladkim gaziranim pijačam, alkoholu in kofeinu ter pravim čajem, saj pospešujejo izločanje vode iz telesa in poslabšujejo dehidracijo.

Zdravljenje dehidracije

Blage oblike dehidracije zdravimo s peroralnim nadomeščanjem tekočine. Najbolje je nadomeščati izgubljeno vodo tako, da uživamo navadno vodo, naravne sokove brez dodatka sladkorja ali nesladkane sadne ali zeliščne čaje.

Kadar je dehidracija hujša, je potrebno nadomeščati tudi izgubljene elektrolite – uživamo oralno rehidracijsko raztopino ali si jo pripravimo sami: v 1 liter vode damo 8 zravnanih jedilnih žlic sladkorja in 1 zravnano čajno žličko kuhinjske soli ter po želji sok 2 pomaranč ali grenivk.

Če gre za hudo dehidracijo in ji je pridruženo še bruhanje, je ponavadi potrebno dovajati tekočino v žilo.