Depresija

Prav tako ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in voljo. Pojavi se lahko kot odziv na osebno izgubo, neuspeh ali se pojavi nenapovedano in brez nekega sprožilnega dogodka.

Oseba se sooča z vztrajajočimi občutki žalosti, manjvrednosti, nemoči, pesimizmom in občutki krivde. Depresija ima pogosto vpliv tudi na koncentracijo, motivacijo in druge vidike, pomembne za vsakodnevno funkcioniranje.

Kako prepoznamo depresijo?

Vsi se kdaj srečamo z depresivnimi občutki, pogosto kot odziv na določene dogodke, izkušnje, ko ne dosežemo zastavljenih življenjskih ciljev ali zadostimo svojim potrebam. Ti občutki so normalni in pogosto ne trajajo dolgo. O depresivni motnji govorimo takrat, ko simptomi vztrajajo več kot dva tedna.

Ko govorimo o depresivnosti, najprej pomislimo na globoko žalost. Ker pa je depresija kompleksna in vpliva na različne aspekte (mišljenje, čustvovanje, telesni občutki, vedenje), je tudi mnogo načinov, na katere se kaže, in se tako lahko simptomi razlikujejo od osebe do osebe.

Kaj so vzroki za razvoj depresivne motnje?

Glede na to, kako pogosta je danes pojavnost depresije (1 oseba od 10 zboli za depresijo), se razumevanje vzroka nekako izmika, pa vendar se vedno najde dober razlog za razvoj bolezni. Do zdaj je bilo ugotovljeno, da na nastanek depresije vpliva troje dejavnikov: življenjske okoliščine, prirojene in pridobljene lastnosti.

Tako lahko depresijo sprožijo različne življenjske obremenitve, ki so bile stresne za nas (kronična bolezen, težave v medosebnih odnosih, eksistencialne obremenitve) ali pa dogodki, ki močno spremenijo naše življenje (izguba drage osebe, službe, upokojitev). Raziskave so pokazale, da je pogosto doživljanje stresa močno povezano z razvojem depresivne motnje.

Povod v depresijo pa so lahko tudi težave na delovnem mestu. Skrb za duševno zdravje zaposlenih je zelo pomembna, saj je lahko le zadovoljen zaposlen tudi uspešen pri svojem delu.

Osamljenost je lahko fizični in emocionalni stresor. Medtem ko je bilo to v preteklosti značilno za starejše posameznike, se zdaj vedno bolj pogosto pojavlja tudi pri mladih. Vzrok je predvsem v tem, da nimajo pristnih, dobrih prijateljev, ki so zelo pomembni v obdobju mladostništva, ko starši nimajo več tako pomembne vloge.

Če imamo koga v družini, ki je zbolel za depresijo, se poveča možnost, da tudi sami zbolimo. Pomembno vlogo imajo tudi osebnostne lastnosti. Osebe, ki ne zaupajo vase in v lastne sposobnosti in katerih pogled nase in na svet je pesimističen, so bolj dovzetne za bolezen.

Lahko se pojavi tudi takrat, ko nam gre v življenju zelo dobro, ko dosegamo cilje, ki smo si jih dolgo želeli uresničiti. Vendar, ko jih dosežemo, spoznamo, da nam ne nudijo takšnega zadovoljstva, kot smo ga pričakovali. Lahko sledi razočaranje, izguba smisla in občutek, da nimamo pravice do depresivnih občutkov.

Kaj storiti, ko pri sebi prepoznamo simptome depresivnosti

Če je mogoče, se pogovorimo z nekom, ki nam je blizu in se mu zaupamo. Pogosto je težko sprejeti, da smo depresivni, zato nam bo pomoč bližnje osebe pomagalo poiskati nadaljnjo pomoč. Priporočljiv je pregled pri splošnem zdravniku, kjer predstavimo svoje telesne težave, občutja, skrbi in na podlagi tega se opravijo ustrezne preiskave za izključitev drugih bolezni. Tukaj se lahko že pogovarjamo, ali je potrebno uvesti terapijo z antidepresivi in ali je smiselno pacienta napotiti k specialistu psihiatru.

Težave s psihičnim zdravjem se odražajo tudi s pomanjšano produktivnostjo zaposlenih in izgubi motivacije za delo. V okviru zavarovanja Psihološka pomoč Kolektivno nudimo podjetjem in njihovim zaposlenim strokovno pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Depresijo lahko zdravimo na različne načine in raziskave so pokazale, da kombinacija zdravljenja z zdravili in pogovorna terapija pogosto pripomoreta k izboljšanju stanja. Postopoma lahko s krepitvijo novih miselnih povezav, prepoznavanjem čustvenih vzorcev v odnosu s fizičnimi simptomi medikamentozno terapijo počasi opuščamo.

Psihoterapija ali tako imenovana pogovorna terapija mora biti usmerjena tako kognitivno-vedenjsko (KVT) kot tudi relacijsko oz. odnosno. S kognitivno-vedenjsko terapijo se učimo uporabljati nove miselne vzorce, ki vodijo v bolj pozitiven način razmišljanja in nas učijo prepoznavati vedenjske vzorce, ki niso funkcionalni. Relacijska terapija je usmerjena na osebo in daje pozornost odnosom, ki smo jih imeli v primarni družini, odnosom, ki so nam pomembni danes, in kako v njih funkcioniramo. Pozornost se daje tudi na intrapsihični nivo, ki je odraz našega notranjega doživljanja in čutenja, kjer se ustvarjajo nezavedni odnosi med nami in drugimi.