H. Vučkić: Čudno je slaviti zadetke brez navijačev

Kako na vas kot profesionalnega športnika vplivata izpad rutine in negotovost, ko ne veste, ali boste lahko trenirali in tekmovali?

Je hud udarec. Na začetku je težko, a se moraš čimprej sprijazniti s tem in se seznaniti z ukrepi v posamezni državi. Jaz sem bil na začetku tega obdobja na Nizozemskem, kjer gibanje ni bilo omejeno, tudi treningi so potekali, medtem ko se tekme niso igrale. Marca sem se vrnil v Slovenijo, ker mi je pri prejšnjem klubu potekla pogodba. Takrat se je zame začela negotovost, kdaj se bodo začele tekme in treningi. V tistem trenutku sem sicer že vedel, da bom svojo kariero nadaljeval v Španiji, kjer pa so bile razmere prav tako negotove. Imel sem srečo, saj sem se lahko v Sloveniji normalno gibal, pa tudi NZS mi je omogočila, da sem izvajal individualne treninge na Brdu pri Kranju. Bil sem motiviran in osredotočen na nadaljevanje kariere v Španiji. Moj dan se je pričel z jutranjim treningom, nato sem čas preživljal s svojo družino.

Vir: NZS

Kakšna je bila vaša dnevna rutina med karanteno?

V prvih treh mesecih sem izvajal le individualne treninge, ki so nekaj povsem drugega kot skupinski treningi. Pri treningih z ekipo je vse drugače, opazovati moraš soigralce, njihovo gibanje, od kod prihaja žoga. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se spet privadil na to. Jedel sem karseda zdravo, včasih pa sem si privoščil tudi kaj nezdravega, saj je to pomembno za psiho. Ne moreš vedno jesti samo zdrave hrane.

Kaj bi svetovali drugim? Kako naj med karanteno poskrbijo za svoje počutje in telo?

Najbolje je, da si ljudje poiščejo neko rutino in da niso samo doma ter bulijo v strop. Plan aktivnosti za naslednji dan si lahko narediš prejšnji zvečer. Kadar nimamo nekih ciljev in dovolj aktivnosti, se lahko zgodi, da imamo preveč časa za razmišljanje in tako razmišljamo tudi o negativnih stvareh. Lahko naredite kakšno stvar zase, kakšne vaje, če vas veseli kuhanje, si morda kaj skuhajte. Opravljate torej aktivnosti, ki so koristne za vas in ob katerih uživate.

Katero vajo ste imeli najraje pri telovadbi v osnovni šoli?

Nogomet. Vedno sem imel najraje nogomet, čeprav sem v osnovni šoli igral vse športe. Od badmintona do odbojke, skoka v višino ... V vseh športih, za katere so potekala šolska tekmovanja, sem bil zraven. Nogomet pa mi je bil vseeno najbolj pri srcu.

Kaj pa vam je bilo pri športni vzgoji najmanj všeč?

Najmanj sem imel rad tek brez žoge. Kros mi je bil sicer zanimiv, saj smo tekmovali, kdo bo najhitrejši, ko pa je učitelj športne vzgoje rekel, da moramo preteči tri kroge okoli šole, se mi to ni zdelo zanimivo.

Kateri je vaš najljubši športni film?

Gledal sem »The blind side«. Ta mi je bil všeč, saj je posnet po resničnih dogodkih.

Kakšno glasbo poslušate med vadbo doma?

Med treningom poslušam »workout music«, ki je nekoliko bolj energična. Doma pa si za sproščanje prižgem tudi bolj umirjene zvrsti. Recimo kaj od Oliverja Dragojevića ali Dina Merlina.

Kako najraje preživljate čas z družino?

Najrajši gremo ven. Imam dve punčki, stari 2 in 4 leta, in imata zelo veliko energije, zato ju je težko krotiti. Imata veliko energije – po očiju.

Ste se že navadili na igranje brez občinstva ali pogrešate navijače na tribunah?

Ne, pogrešam navijače. V vsakem klubu, za katerega sem igral, so bili stadioni polni navijačev, ki so bili zelo glasni. To pogrešam, a se je treba nekako prilagoditi. Tudi ko so navijači na tribunah, nam trener reče, naj bomo fokusirani in naj se ne oziramo na dogajanje okoli sebe. So pa tudi pozitivni vidiki, saj igralci bolje slišimo navodila trenerja in lažje komuniciramo med sabo. Ko pa dosežeš zadetek, navijači spet manjkajo, saj je čudno slaviti zadetke brez njih.