Kako razumeti travmo pri otrocih

Velikokrat slišimo, da otroci težke trenutke "kar prebolijo" in da so premajhni, da bi si jih zapomnili. Res je, otroci so odporni. Določeni stresorji v njihovem življenju (kot npr. ločitev od staršev z vstopom v vrtec ali šolo, začetki vožnje s kolesom, občutki nemira ob nastopih v šoli) pomagajo, da se otroški možgani razvijajo in učijo novih spretnosti.

V primeru travmatičnih dogodkov, ko stresna izkušnja (pri psihični ali fizični zlorabi, zanemarjenju ali nadlegovanju sovrstnikov) preplavi otrokove naravne sposobnosti spopadanja s situacijo, pa se kot odgovor na situacijo sproži reakcija "boj, beg ali zamrznitev". To vodi do sprememb v telesu, kot so povišan srčni utrip, plitko dihanje ali zadrževanje diha ter spremembe v dojemanju sveta okrog sebe.

Če je dojenček pogosto prestrašen in posledično preplavljen z neobvladljivimi občutki ter ni nikogar, ki bi mu pomagal, da se pomiri, sistem začne delovati drugače, in sicer z nenehnim alarmom. Svet postane za otroka grožnja oz. kraj, kamor se ne more zateči in kjer ni zaupanja.

Predstavljajte si vaše občutke, ko ugotovite, da ste izgubili torbico, v kateri ste imeli denarnico, ključe, telefon. Najprej se počutite preplavljeni, možgani norijo, srce začne hitro utripati, dihanje je plitko in čutite potrebo, da bi morali na stranišče. Na srečo to traja kratek čas, nato nivo stresnih hormonov pade in zmorete bolj jasno razmišljati v smeri reševanja situacije. Nasprotno se otrok, ki je preplavljen, težko pomiri sam. Otroški sistem se vedno prilagodi tako, da stvari, ki jih potrebuje za življenje, vzame v kakršnikoli obliki, živi za naslednji trenutek in je vedno v pripravljenosti.

Ko otroci spremenijo svoje vedenje

V primeru travm torej otroci razvijejo vedenja, zaradi katerih preživijo, kot na primer:

Regresija

Izraža se kot otročje obnašanje, nemoč (npr. osemletnik, ki se ne obleče sam). To vedenje se pogosto razvije iz potrebe po fizičnem kontaktu in iz spoznanja, da dojenčki prejemajo več pomoči, prijaznosti in pozornosti. Otroci, ki kažejo znake regresije, pogosto iščejo objem, dotik, varnost.

Dramatične reakcije

Če je otrok v paničnem stanju večino dneva, gredo otrokovi možgani v akcijo že ob najmanjšem dražljaju, kot na primer ob izgubi igrače ali kadar nekaj ni na svojem mestu. Takšni otroci se težje pomirijo, saj nimajo izkušnje uspešnega tolaženja s strani starša ali skrbnika in zato potrebujejo več regulacije s strani odrasle osebe, da se tega naučijo.

Disociacija

Disociacija je obrambni mehanizem, ki se razvije, da otroka zaščiti pred občutenjem vseh občutkov, telesnih in čustvenih, ki spremljajo stresni dogodek. Pravimo, da se odklopijo in čakajo, dokler strašljiva, boleča in nerazumljiva situacija ne mine.

Odzivi otrok na travmo

Otroci imajo sposobnost, da travmatične dogodke predelajo v igri: jih podoživljajo, spreminjajo in imajo kontrolo nad njimi. Obenem pa se moramo zavedati, da otroci nimajo velikega besednega zaklada in čustva v primerjavi z odraslimi težje opišejo.

Pogosti odzivi na travmo pri otrocih, starih 5 let in manj:

• oklepajo se staršev ali skrbnikov,
• so jokavi in hitro razdražljivi,
• tožijo o fizični bolečini, kot so bolečine v trebuhu in glavobol,
• nenadoma se vrnejo vedenja, kot so močenje postelje in sesanje palca,
• kažejo večjo intenziteto in pogostost strahu, vezanega na temo, pošasti, ostati sam v sobi,
• skozi igro lahko preigravajo dogodke, ki so se jim zgodili.

Pogosti odzivi na travmo pri otrocih, starih med 6 in 11 let:

• pojavijo se težave v šoli,
• začnejo se umikati od družine, prijateljev,
• imajo nočne more, ne želijo iti spat ali težko zaspijo, se prebujajo,
• so bolj razdražljivi, jezni,
• težko se koncentrirajo,
• tožijo o bolečinah v trebuhu, glavobolu,
• razvijejo neutemeljene strahove,
• izgubijo interes za zabavne aktivnosti.

Pogosti odzivi na travmo pri mladostnikih, starih med 12 in 17 let:

• imajo nočne more ali druge težave s spanjem,
• izogibajo se spominu na dogodek,
• pojavi se uporaba in zloraba drog, alkohola in cigaret,
• njihovo vedenje postane moteče ali žaljivo do drugih, uničujejo stvari, lahko se samopoškodujejo,
• tožijo lahko o bolečini v trebuhu, glavobolu,
• zapirajo se pred družino, prijatelji,
• pogosto izražajo jezo, zamero,
• izgubijo interes za zabavne aktivnosti.

V primeru izpostavljenosti otroka ponavljajočim se travmatičnim dogodkom v daljšem časovnem obdobju bodo njegovo telo, možgani in živčni sistem razvili adaptacijo v smislu zaščititi se. To se lahko kaže v obliki vedenj in simptomov, navedenih zgoraj.

Ko so ogroženi, jim takšna vedenja res lahko pomagajo preživeti. Težava nastane, ko so na varnem in grožnje ni več, vedenje pa ostaja. V teh primerih je treba otroku izkazati razumevanje in potrditev tega, kar se mu je zgodilo, ter ga kasneje učiti razlike med zdaj in prej, kaj je danes drugače in nenazadnje kako si pomagati pri samoregulaciji (seveda odvisno od starosti otroka).