Kdaj do psihoterapevta?

Vsakemu, ki gre na terapijo, se dogaja podobno, vsi se na svoj način branimo pred neznanim, saj nas želi naše telo zaščititi. Soočiti se je treba s tako imenovanim minus-minus konfliktom: na eni strani vemo, da stvari, kot so, niso dobre, na drugi strani pa tvegamo nekaj neznanega, kar tudi ni varno.

Prvi korak k boljšemu življenju je storjen že ob tem premisleku, saj si moramo najprej priznati, da potrebujemo spremembo. S tem, ko poiščemo pomoč, pa izrazimo tudi upanje oz. mnenje, da se te težave zmorejo razrešiti. Vloga psihoterapevta je, da bo z nami raziskoval, kako izboljšati situacijo.

Vredno omembe je, da v tem zagotovo niste sami, saj svetovna statistika kaže porast duševnih stisk in motenj, o katerih lahko tudi poslušamo v medijih, sploh od začetka pandemije. Vaša izbira je zgolj, ali znotraj te velike skupine spadate med tiste, ki si želijo težave odpraviti, bolje razumeti sebe, osvojiti pristope, ki jih bodo bolj učinkovito osvobodili ter jim omogočili, da bodo življenje živeli bolj polno.

Kaj psihoterapija je in kaj ni?

Človeška narava stremi h gotovosti in ker ni preprosto razložiti, kaj psihoterapevti počno, pogosto slišimo različne mite, ki pa so lahko tudi škodljivi, saj izkrivljajo našo percepcijo. Tako lahko slišimo, da je psihoterapija za šibke ali pa da je pogovor s prijateljem enako dober kot psihoterapija, da zgolj plačuješ, da te nekdo posluša, ali da z dovolj vztrajnosti in pozitive lahko vse rešiš sam. Pa poglejmo, v čem je razlika.

Psihoterapija je samostojna znanstveno-strokovna disciplina, ki se ukvarja z zdravljenjem čustvenih težav, stisk, duševnih motenj, medosebnih izzivov ter osebnostnega zorenja. Srečanja se dogajajo v visoko zaupnem in (čustveno) varnem okolju, kjer je klient sprejet in slišan, kakršen je. Ti pogoji posamezniku omogočajo, da ozavešča svoje reakcije, odzive ter vedenje, hkrati pa mu omogočajo tudi spremembo vsega omenjenega. Tako posameznik sam dobi uvid, torej ne gre za dajanje nasvetov. Poudarjamo, da taka srečanja pogosto niso lahka, saj večkrat raziskujemo težka občutja, ki so telesno naporna. Namen terapije je preoblikovati ali odstraniti moteče oblike doživljanja in/ali vedenja, kar posamezniku omogoči boljšo izrabo potencialov za kakovostnejše odnose in življenje v celosti.

Kdaj torej poiskati pomoč psihoterapevta?

Za trenutek si predstavljajmo naše duševno zdravje kakor dolgo paleto odtenkov od bele do črne. Po normalni (Gaussovi) razporeditvi lahko rečemo, da je naše duševno zdravje po vsej verjetnosti nekje v sredini, tj. neka srednja siva. Če se odločimo za pomoč, bomo naše zdravje “posvetlili”, z boljšim razumevanje sebe bomo hodili proti svetlobi.

Črno ali temno bi strokovno opisali kot klinično populacijo, to so osebe z diagnozami (depresija, izgorelost, bipolarna motnja itn.), pogovorno pa bi lahko rekli, da je nekdo na tleh. Za različne odtenke imamo v zdravstvu različne pristope; tako psihiatri pomagajo bolj temnim (težjim), medtem ko psihoterapevti pomagamo tako enim kakor drugim, tudi svetlim, da so še svetlejši. Dejstvo pa je, da človek išče pomoč šele, kadar je hudo, temu primerno se najpogosteje srečujemo s temnejše sivimi primeri. Nekaj takih je:

Preberite, kako izbrati pravega psihoterapevta za vaše težave. 

Na kaj sem lahko pozoren, da bolje razumem, kdaj potrebujem pomoč psihoterapevta?

Vi ste vaš največji kompas zdravja, saj pogosto na primer veste, da imate visoko temperaturo, še preden si jo izmerite. Ali to res zaznate, pa je bistveno odvisno od vašega stika s samim seboj. Ta stik je zelo pomemben, ko ugotavljamo, ali se naše življenje spreminja po naših željah ali zgolj drvimo v tem vse hitrejšem, vse bolj digitalnem svetu z ene obveznosti na drugo ter kljukamo neskončni seznam nalog, ki se kar ne konča.

Kaj me (sploh) še veseli?

Tako bo en izmed prvih indikatorjev vašega slabšega počutja, da tudi stvari, ki so vam včasih prinašale zadovoljstvo, sedaj nimajo enake kakovosti. Spomnite se, kako ste se veselili piknika za vikend z družino, nogometa s prijatelji, klepeta ob kavi s prijateljico ali sprehoda s psom. Če so ta dejanja radosti naenkrat postala odvečna, nam to sporoča, da nekaj ni v redu, sploh kadar se nam to dogaja redno.

Kako se počutim v družbi?

Ljudje smo bitja odnosov, zato je eden glavnih virov zadovoljstva naš vsakdanji odnos z bližnjimi, s partnerji, z družino, s sodelavci in drugimi osebami. Odnosi so nagrajujoči, so pa tudi zahtevni. Ali so za nas v večji meri bolj eno ali drugo? Kako nam je vzpostavljati nove odnose? Vzroki za nefunkcionalne odnose pogosto ležijo v naših najzgodnejših izkušnjah. Le-te vam psihoterapevt lahko omogoči bolje razumeti ter vas nauči drugačne komunikacije, kar bistveno spremeni vaše izkustvo odnosov.

Kaj počnem, kadar mi je težko?

Kadar drvimo skozi življenje, v stiskah posežemo po tistih rešitvah, ki so za nas najbolj avtomatizirane, smo jih že mnogokrat ponovili ter našim možganom omogočijo ugodje v obliki hormonov dopamina ali serotonina. To je lahko vse od vnašanja stvari vase (alkohol, druge substance, preveč/premalo hrane) do pretirane uporabe telefona (socialna omrežja, nakupovanje, igre na srečo, računalniške igre itn.), televizije (serije, filmi itn.), pretiranega ukvarjanja s športom in druženja. Vse izmed naštetega lahko uporabljamo ali zlorabljamo, najlažje ulovimo ta impulz po sproščanju napetosti, kadar se zgodi nekaj težkega, slabega; smo zavrnjeni, kritizirani ali necenjeni. V teh primerih je lahko strokovna pomoč odlična, da nam pomaga to ozavestiti ali celo najti globlji vzrok in iskati druge, manj škodljive rešitve.

Ste se prepoznali v katerem izmed naštetih opisov?

Iti po pomoč, kadar življenje še ni (pre)temno obarvano, zahteva priznanje samemu sebi, ima pa veliko prednosti. Sam proces (psiho)terapije je naporen tako čustveno kot telesno. Zbrati pogum in poskrbeti zase je večini ljudi v velik izziv. Morda se spomnimo na strah, ki ga imamo pogosto pred zobozdravnikom? Vsi vemo, da tudi blag zobobol ne bo kar sam izginil, a to še ne pomeni, da z lahkoto pokličemo zobozdravnika.