Komunikacija in njen namen

Zakaj smo ljudje razvili sposobnost sporazumevanja?

Ena najmočnejših sposobnosti, ki smo jih ljudje kot socialna bitja razvili, je komunikacija. Kjer koli, doma ali po svetu, lahko opazujemo zbiranje ljudi v manjše ali večje skupine, ki izmenjujejo mnenja, ideje, občutke in potrebe.

Ameriški psiholog Rollo May je zapisal, da komunikacija vodi v oblikovanje družbe, ki omogoča razumevanje in skupno potrjevanje pomembnosti posameznika. Eden glavnih elementov odnosa, ne glede na to, ali je partnerski, poslovni ali prijateljski, je želja biti razumljen, sprejet in cenjen.

Komunikacija nam je pomagala preživeti skozi čas. S posredovanjem informacij smo imeli možnost učenja in posledično boljše prilagoditve na spremembe. Razvili smo pisno obliko komuniciranja, ki nam je dala knjige, in z razvojem tehnologije danes zmoremo v zelo kratkem času doseči več ljudi z različnih koncev sveta.

Kaj je komunikacija?

Komunikacija je sporočanje svojih misli, pogledov, prepričanj, želja in čustev z uporabo besed in nebesednih gest. Komuniciramo z govorom ali s pisno besedo, z vedenjem in telesnim izražanjem. Govorimo lahko o enosmerni komunikaciji, kjer nekomu nekaj sporočamo in ne pričakujemo odgovora, in o dvosmerni komunikaciji, kadar prejemamo odzive druge strani. V veliki večini primerov je komunikacija dvosmerna.

Komuniciramo ves čas. Tudi ko smo tiho, svoji okolici nekaj sporočamo. Ko molčimo, lahko sporočamo, da smo sramežljivi, zadržani ali da želimo čas zase, mogoče smo užaljeni in ignoriramo sogovornika. Ljudje komuniciramo z vsem svojim bitjem, da bi vzpostavili stik z drugimi ljudmi. S pomočjo komunikacije urejamo medsebojne odnose, se razbremenimo težav in se sprostimo. Če na primer nekomu povemo, kaj nas teži, nam je veliko lažje, počutimo se olajšane in pomirjene.

Način sporočanja je tudi naše vedenje, stil oblačenja, ton glasu, obrazna mimika. Komunikacija se spreminja glede na občinstvo na drugi strani. S prijatelji se pogovarjamo drugače kot s starši, s partnerjem drugače kot s sodelavci ali šefom. Naš način komunikacije je rezultat vsega, kar smo in česar smo se naučili. Je odraz stila komunikacije, ki smo se ga naučili doma, pridobljenih izkušenj, prepričanj in pogledov na svet.

Z besedo lahko sporočamo nekaj drugega kot s telesom

Komunikacija je zapleten proces. Več faktorjev vpliva na to, ali bo pogovor uspešen ali ne. Med verbalno komunikacijo denimo je ves čas prisotna tudi neverbalna komunikacija, pri kateri nekaj sporočamo s svojim videzom, telesnimi kretnjami in vedenjem. Kadar je naša telesna drža bolj okorna, ko roke postavljamo v bolj zaprto pozicijo ter je tempo govora pospešen in ton glasu višji, ko izvajamo ponavljajoče se motorične kretnje, s katerimi se skušamo umiriti, takrat smo nesproščeni. Popolnoma drugačen način komunikacije se pojavi ob jezi. Takrat smo lahko motorično bolj aktivni, povzdignemo glas, uporabljamo drug nabor besed.

Če nam izražanje jeze kot otroku ni bilo dovoljeno ali smo odraščali ob avtoritarnem staršu, je možno, da bomo jezo zamenjali z nekim drugim, na videz bolj sprejemljivim čustvom. Ker bomo sami v konfliktu glede čustev, bomo morda osebi nasproti pošiljali dvojna sporočila. Z besedo bomo sicer izražali, da je vse v redu, medtem ko bomo z glasom in telesno držo sporočali ravno nasprotno. Poznavanje načel komunikacije nam lahko pomaga, da se izognemo nesporazumom in konfliktom.

Načela komunikacije

Izgubljeni v prevodu

Pogosto domnevamo, da bo oseba, ki ji nekaj povemo, sporočilo razumela tako, kot ga mi sami. Če se to ne zgodi, krivimo osebo, ki ne razume. Zato lahko pogovor hitro zaide v smer, ki je nismo pričakovali.

Razlog za nerazumljeno sporočilo je v sistemu filtrov. Vsa sporočila, ki jih sprejemamo iz okolja, gredo skozi filter misli in občutkov. Informacije skušamo osmisliti. Sporočila povežemo s svojimi predhodnimi izkušnjami, znanji in čustvi. Če smo prišli domov iz službe nejevoljni, ker smo imeli težak dan, bo naša komunikacija z otroki in partnerjem veliko bolj ostra, kritična, čeprav to ni nujno naš namen. Po drugi strani bosta lahko partner in otrok nevtralna ali pozitivna sporočila dojemala kot groba ali jezna, če to od nas pričakujeta.

Med tem, kar ima oseba namen povedati, kar zares sporoča in tem, kar oseba na drugi strani sliši, je veliko prostora za nesporazum. Da nesporazum preprečimo, moramo preveriti, kako je bilo naše sporočilo razumljeno. Na prvi pogled tak način preverjanja izgleda nepraktičen, ampak rezultat je bolj tekoča komunikacija z manj konflikti. To je še posebej pomembno pri pogovorih, ki so nam pomembni, ali ko opazimo, da reakcija na naše sporočilo (verbalna in/ali neverbalna) ne ustreza temu, kar smo imeli namen povedati.

Vedno komuniciramo

Vsako delovanje ali nedelovanje, namerno ali nenamerno, nekaj sporoča. Ko namenoma nekoga ignoriramo, še vedno komuniciramo. Pošiljamo močno sporočilo, zaradi katerega se oseba na drugi strani lahko počuti nepomembno, krivo, prizadeto.

Vsako sporočilo ima vsebino in čustveni naboj

Vsako sporočilo vsebuje vsebinski del, ki ga lahko izrazimo z besedami, in čustva, ki jih še bolj kot z besedami izražamo s telesno govorico, gestikulacijo, obrazno mimiko ali barvo glasu.

Kadar je med njima neskladje, zmedemo poslušalca. Lep primer takšnega neskladja je, ko nam nekdo reče: »Saj nisem jezen nate,« (vsebina) z glasnim in jeznim glasom (čustva).

Komunikacija preko družbenih omrežji, mailov in drugih tekstovnih sporočil je v današnjih časih zelo pomembno orodje, žal pa ne vključuje neverbalnega dela. Neverbalni del pri pisni komunikaciji skušamo uravnotežiti z emojiji. 😊

Neverbalne znake upoštevamo bolj kot verbalne

Pri neskladju med vsebino (verbalni del) in čustvi (neverbalni del) oseba, ki sprejme sporočilo, praviloma da večjo težo neverbalnemu delu sporočila. Ko nekdo denimo pohvali naš izgled: »Danes pa super izgledaš,« in pri tem uporabi sarkastičen ton ali ima posmehljiv izrazna obrazu, bomo gotovo bolj verjeli neverbalnemu delu komunikacije kot besedam.