Intervju Miha Zajc

Trenutno obdobje je tako za profesionalne nogometaše kot tudi za ostale negotovo. Kako je obdobje med karanteno vplivalo na profesionalne športnike, ko niste vedeli, ali boste lahko in kje boste lahko trenirali in tekmovali?

Tako kot za vse ostale tudi za nas profesionalne športnike to ni bil prijeten trenutek. Treba se je bilo prilagoditi. Marsikaj se je spremenilo, med drugim naša praktično vsakodnevna rutina, ko greš vsak dan na trening in si tam skupaj s soigralci. Naenkrat smo morali vsi ostati doma. Morali smo se prilagoditi. Istočasno pa je bilo še vedno treba vzdrževati formo. Časa, da bi se sprostili in nič delali, ni bilo. V tistem trenutku je najbolj prav prišla disciplina in vztrajanje pri nekem načrtu dela.

Ne ostane ti drugega, kot da si pozitiven, optimističen, da bodo šli ti časi čim hitreje mimo.

Prvi del izolacije ste preživeli v Turčiji, drugega v Italiji. Kako ste ohranjali fizično in psihično pripravljenost?

Potrebno je bilo vzdrževati oboje. Ne samo fizične pripravljenosti temveč tudi mentalno. Tu je pomembno, da ne izgubiš upanja in ne postaneš nezainteresiran za določene stvari. Kar se tiče fizične pripravljenosti, smo vsak dan s soigralci trenirali prek zooma. Poleg skupne vadbe sem izvajal tudi individualne vaje. Tiste, ki sem jih lahko delal doma. Na srečo so mi na dom pripeljali sobno kolo in tekaško stezo, tako da sem lahko malo več tekel in izvajal kardio vaje. Iz psihičnega vidika mi je pomagalo branje, hkrati obiskujem faks. Takšne zadeve so mi pomagale, da sem se zamotil in mi ni bilo težko.

Vam je pomagala kakšna rutina, navada? Na kaj ste najbolj pazili?

Najbolj sem pazil, da imam določeno rutino, določen urnik, ki sem se ga skušal držati. To je bil moj cilj, da nisem »izgubil« glave in da mi ni čez dan postalo dolgčas in monotono. V rutino sem vključil tudi obroke. Se pravi, da sem jedel vsak dan ob isti uri, kot pred izolacijo. Enako je bilo s spanjem, saj mi je bilo pomembno, da sem ohranil isti bioritem. To brez dvoma pripomore, da greš lažje čez dan, čez celotno obdobje. Če se držiš tega, si na koncu zadovoljen, da si uresničil postavljene cilje. S takšnim načinom prideš čez nekaj manjših do večjega cilja.

Vir: NZS

Kar nekaj športnikov je dejalo, da so bili po koncu karantene morda celo bolje fizično pripravljeni kot pred njo. Psihična slika pa je bila drugačna. Kako je bilo pri vas?

Fizično sem se skozi celotno karanteno dobro počutil. Vsak dan sem treniral. Na voljo sem imel tudi vse naprave, tako da mi je bilo lažje. Konec koncev moja služba zahteva, da sem vedno dobro pripravljen. Za psihični vidik sem že omenil. Zanimajo me tudi druge zadeve. Ostalo mi je več časa za šolo, naredil sem več izpitov. Rad berem, zanimajo me druge stvari izven športa. Prilagodil sem se, tako da mi ni težko. Hkrati je bila ob meni moja punca. Tako mi je bilo tudi z njeno pomočjo bistveno lažje.

Dejali ste, da ste med karanteno veliko brali. Ste poleg tega morda v času karantene odkrili še kakšen drug konjiček, ki ni povsem odvisen od elektronskih naprav?

Osebno skušam biti čim dalj časa »offline«, da se ognem igranju igric prek interneta. S punco sva večkrat igrala karte. Zadnje časa pa tudi nekoliko več igram šah. Je pa res, da tega igram prek interneta, saj ga težko z nekom igram v živo. Mi je pa zelo pri srcu.

Ste si med karanteno pogledali tudi kakšen dober film, morda športnega?

Ko sem bil v Turčiji, so ravno začeli predvajati dokumentarno serijo o moštvu Chicago Bulls. Tematika mi je bila zelo blizu, saj sem tudi sam del športa, zadeve se podobno odvijajo, ko zmaguješ oziroma izgubljaš. Osebno je to bila ena izmed boljših športnih serij, ki sem si jih ogledal.

Ali med vadbo doma poslušate glasbo?

Poslušam radio oziroma kakšen glasbeni miks. To mi zadostuje. Nimam nobene posebne glasbene zvrsti. Med vadbo sem bolj osredotočen na to, kar delam, katere vaje izvajam, kako jih izvajam …

Pred tekmo poslušate motivacijski govor trenerja. V garderobi se družite, igra glasba, med seboj se pogovarjate, ko pa pritečete na igrišče, ni gledalcev. Kakšen občutek je to?

Občutek ni najboljši. Zdaj smo se na to navadili. Osebno pa pogrešam gledalce na tribunah. V Turčiji sem igral za velik klub in navijači so dali na tekmi dodano vrednost naši igri in ustvarili vzdušje na štadionu. Pri Fenerbahčeju sem morda še bolj pogrešal ta element, kot ga zdaj v Italiji. Tudi pri slovenski reprezentanci in v klubih se čuti, da manjkajo gledalci na tribunah. O tem se pogovarjamo tudi z ostalimi igralci in se strinjamo, da to močno manjka. Vendar pa bi ob trenutni situaciji težko kaj naredili na tem področju. Enostavno se moraš sam znati motivirati in se osredotočiti na tekmo, ne pa se obremenjevati z zadevami, na katere nimaš vpliva.

Bi lahko rekli, da je občutek na tekmah enak, kot da bi šli na trening v tekmovalnem dresu?

Težko je, še posebej v obdobju, ko imamo veliko tekem. V nekem trenutku se ti skoraj zdi, kot da so vse tekme iste. Ko igraš brez gledalcev, ne občutiš, ali igraš tekmo doma ali v gosteh. Morda lahko pride celo do monotonosti, s katero se ni vedno najlažje soočiti, saj ti utegne zmanjkati nekaj motivacije, ki ti jo dajo vzdušje in navijači.