Medvrstniško nasilje v šoli: kako ga prepoznati in se o njem pogovoriti

O medvrstniškem nasilju se v zadnjih letih vedno več razpravlja tako v šolskem prostoru kot v širši strokovni javnosti. Razlog za to je precej pogosta prisotnost različnih oblik medvrstniškega nasilja v osnovnih in srednjih šolah, ki se glede na rezultate študije HBSC (Jeriček Klanšček in sod., 2015 in 2019) z leti tudi povečuje.

Ne glede na vlogo (žrtev, izvajalec, opazovalec), ki jo otrok ima pri medvrstniškem nasilju, lahko to negativno vpliva na otrokov psihosocialni razvoj in učno uspešnost.

Kaj je medvrstniško nasilje?

Medvrstniško nasilje je agresivno vedenje vrstnika ali vrstnikov, ki je namerno in ne del igre, vključuje neravnovesje moči in je pogosto ponavljajoče. Na vprašanje, zakaj se to sploh dogaja, sodobne raziskave kažejo, da ni glavni motiv namerno povzročanje škode drugemu, ampak je ključni motiv tistega, ki izvaja nasilje, doseči neki osebni cilj. Najpogosteje gre za socialne cilje pridobivanja in ohranjanja visoke stopnje socialne moči, vpliva in priljubljenosti v skupini.

Žrtve in izvajalci medvrstniškega nasilja

Pogosta napačna prepričanja o žrtvah in izvajalcih nasilja so:

Učenci, ki so žrtve nasilja, so "reve".

Učenci, ki doživljajo nasilje, so pogosto spoštljivi, pošteni, ustvarjalni posamezniki z visoko čustveno inteligenco, občutkom za fair play in z majhno nagnjenostjo k nasilju. Pogosto se za stereotipom »žrtve« skrivajo čustveno zreli posamezniki s sposobnostjo komuniciranja z odraslimi.

Izvajalci nasilja so psihološko močni.

Izvajalci nasilja so pogosto šibki, emocionalno nezreli, od tod pa izhaja njihova potreba po nasilju. Z agresivnostjo kompenzirajo svoje šibkosti. To, kar nekateri napačno označujejo kot psihološko moč, je njihova agresivna odločenost, da bodo brez spoštovanja drugih kršili in prestopali njihove meje (Pečjak in sod., 2021).

Žrtve imajo pogosto občutek manjvrednosti in sramu, zato je pomembno, da govorimo o napačnih prepričanjih, saj to lahko vpliva na večjo samozavest in opolnomočenje otroka ali mladostnika, da spregovori o tem, kaj se mu dogaja. S tem opogumimo tudi tiste, ki opazujejo, da premagajo strah in stopijo do odrasle osebe, ki lahko pomaga.

Oblike medvrstniškega nasilja – psihično in fizično nasilje

Oblike medvrstniškega nasilja delimo na fizične in psihične oblike. Med fizično nasilje uvrščamo pretepanje, porivanje, brcanje, spotikanje, zbadanje, pljuvanje, omejevanje gibanja. Psihično nasilje pa je lahko verbalno (zmerjanje z različnimi vzdevki, glasno norčevanje, razširjanje novic in draženje), neverbalno (lahko je bolj zahrbtno in subtilno ter vključuje manipulacijo z odnosi, npr. namerno socialno izključevanje), ustrahovanje (nagovarjanje drugih, naj se ne družijo z določenim otrokom), spolno nasilje (lahko je tako fizično kot psihično ter vključuje otipavanje in spolno nadlegovanje) in spletno nasilje, ki ga je v zadnjem času vedno več (npr. širjenje groženj, neresničnih informacij, katerih namen je osmešiti ali ponižati drugega).

Kako prepoznati medvrstniško nasilje?

Da bi lahko prepoznali, kdaj je otrok v stiski zaradi medvrstniškega nasilja, je treba biti pozoren na naslednje znake:

• otrok ali mladostnik noče v šolo, izogiba se z izgovori, da je bolan,
• postaja bolj odvisen od staršev, želi, da ga spremljajo, prihajajo iskat, vedno manj je samostojen,
• postaja bolj zaprt vase, lahko tudi pove, da se počuti osamljeno,
• postane bolj žalosten, nerazpoložen, jezen ali anksiozen brez očitnih razlogov, in to razpoloženje traja dlje časa,
• domov iz šole prihaja z uničenimi stvarmi,
• pojavijo se lahko težave s spanjem, težko zaspijo, imajo nočne more,
• spremembe v apetitu,
• tudi sam lahko postane agresiven do sovrstnikov, sorojencev ali sebe,
• naenkrat se ne druži več z običajno skupino, ne vabijo ga več na rojstne dneve ali se jim izogiba,
• vidno se poslabša njegova samopodoba, lahko se poslabša šolski uspeh,
• pri dlje trajajočem nasilju so lahko prisotne samopoškodbe, samomor ali beg.

Podpora otroku, ki je žrtev nasilja

Najboljši nasvet otroku ali mladostniku, ki je bil deležen medvrstniškega nasilja, je, da o tem takoj spregovori s starši ali učiteljem, lahko se obrne tudi na telefonsko linijo TOM ali poišče Varno točko Unicef, kjer otroci in mladostniki dobijo ustrezno podporo in usmeritve. Z ustrahovanjem in nasiljem se nihče ne more spopasti sam, zato je potrebna podpora odraslih.

Starši lahko pomagamo svojemu otroku tako, da mu prisluhnemo. Mogoče ne želijo spregovoriti, ker jih je strah.

Žal je ena od značilnosti medvrstniškega nasilja tudi to, da pogosto ostane skrito med žrtvijo in izvajalcem nasilja. Zato je zelo pomembno, da ste pozorni na znake, ki nakazujejo na medvrstniško nasilje, da otroka sprašujete o tej tematiki in z njim razvijete odkrit dialog.

Prepoznava znakov nasilja je pomemben korak k rešitvi.

Če zaznate znake medvrstniškega nasilja, je pomembno, da o tem obvestite šolo, se pogovorite z razrednikom, s starši sošolcev in otrokovimi prijatelji. Mogoče to ni osamljen primer v razredu.

Kako preprečiti pojav medvrstniškega nasilja?

Seveda zunanji dejavniki, kot so nasilje v družini, lahko prispevajo k višji stopnji nasilja v šoli, vendar pa je prav šola ključni kontekst socialnega učenja, prostor prvih izkušenj o tem, kakšna pravila veljajo v skupini. Če postavljanje pravil prepustimo učencem, je zelo verjetno, da bodo vzpostavili pravila, ki ne vodijo v strpno in spoštljivo sobivanje (Pečjak in sod., 2021).

Strokovni sodelavci in učitelji v šoli imajo velik vpliv na socialno dinamiko vrstniške skupine. Veliko nasilja je namreč možno preprečiti z načrtnim delom z učenci na področju sistematičnega socialnega in čustvenega učenja za vzpostavljanje in ohranjanje šolske klime. Še posebej učinkovito je, če s tem začnemo v zgodnjih letih šolanja, saj ima učitelj takrat največji vpliv na vedenje učencev.

Zgodnje ukrepanje pri medvrstniškem nasilju se je izkazalo kot najučinkovitejše pri razvoju težave.

Medvrstniško nasilje je kompleksna težava, ki zahteva celosten pristop za njegovo preprečevanje in reševanje. Vloga odraslih je, da poskrbimo za varno okolje otrok in mladostnikov.