Možganska kap in gibanje

Ustrezno načrtovana vadba je eno redkih “zdravil”, ki učinkuje brez stranskih učinkov (Strojnik, 2010).

Posledice možganske kapi so lahko zelo hude in trajne. Kako bo potekalo zdravljenje in kako uspešno bo, je odvisno predvsem od časa, ki preteče od zaznanih simptomov do zdravljenja.

Znaki možganske kapi:

• hropeče dihanje,
• motnje vida,
• nenadna vrtoglavica z motnjami ravnotežja,
• motnje zavesti (na primer zmedenost, lahko tudi koma),
• motnje govora,
• delna ohromelost obraza,
• gibalne (motorične) motnje v enem ali več udih, ki se lahko kažejo v delni ali popolni ohromelosti ene strani telesa,
• čutne (senzorične) motnje, npr. neobčutljivost za dotik, bolečino, mravljinčenje ipd.,
• glavobol,
• navzgor ali vstran obrnjene oči,
• slabost in bruhanje.

Dejavniki tveganja za nastanek možganske kapi

Dejavniki, na katere ni moč vplivati:

• starost,
• moški spol,
• dedna nagnjenost.

Dejavniki, na katere je mogoče vplivati:

• prekomerna telesna teža — debelost,
• kajenje,
• telesna neaktivnost — rekreacija,
• kronični alkoholizem,
• uživanje drog in drugih opojnih substanc,
• stres,
• arterijska hipertenzija,
• sladkorna bolezen tipa II.

Telesna aktivnost po možganski kapi

Bolniki, ki so pred več kot šestimi meseci doživeli možgansko kap, so v kronični fazi. To je faza oz. obdobje, v katerem morajo bolniki sami ustrezno poskrbeti za svojo telesno aktivnost in za nadaljnjo rehabilitacijo. Za mobilnost ljudi je fizična sposobnost zelo pomembna. Po možganski kapi se osebam zmanjša moč mišic in oslabi srčna ter dihalna zmogljivost. Bolniki, ki so doživeli možgansko kap in so zaključili z rehabilitacijo, potrebujejo program za vadbo v bivalnem okolju, da bi ohranili ali pa celo izboljšali svojo telesno zmogljivost.

Načrtovanje vadbe v bivalnem okolju je pomemben vidik nadaljnje rehabilitacije, zato morajo vadbo načrtovati strokovnjaki za rehabilitacijo. Vadba v domačem okolju se začne po odpustu s fizioterapije in pomaga bolniku ohraniti funkcionalne sposobnosti ali pa pospešiti njegov napredek.

Pri aerobni dejavnosti naj bo intenzivnost zmerna, to pomeni, da je pogovor še mogoč. Aerobna aktivnost nizke in srednje intenzivnosti je povezana z delovanjem počasnih mišičnih vlaken. Odziv na aerobni trening je povečanje počasnih mišičnih vlaken.

Povečan prečni presek vlaken je odziv na intenzivnost, dolžino vadbene enote in dolžino celotnega aerobnega vadbenega programa.

Pomen gibljivosti

Z razteznimi vajami se:

• zagotavlja optimalna dolžina mišic, ki je pogoj za razvoj maksimalne mišične sile;
• prepreči ali zmanjša možnost poškodb, predvsem mišic, kit in vezi;
• zagotavlja dobro počutje, ker obstaja obratno sorazmerje med zmanjšanjem mišične napetosti in zavestno psihično sproščenostjo;
• pripravi telo na napor in s tem olajša telesno dejavnost (manjši mehanski upor v mišici);
• pospeši regeneracijo z izboljšanjem prekrvavljenosti in limfne drenaže, kar izboljša presnovo tkiv;
• ozavesti dihanje.

Primerna raven gibljivosti:

• omogoča lažje in hitrejše učenje gibov;
• omogoča gospodarnejšo tehniko gibanja;
• je pomembna pri izrazu ostalih motoričnih sposobnostih, kot so koordinacija, moč, hitrost in preciznost.

Program vadbe za trening moči in aerobnega treninga

1RM (one rep max) – maksimalna obremenitev, ki jo še lahko dvignete.
VO2 – aerobna kapaciteta, ki jo lahko organizem porabi ob naporu v eni minuti.
MHR (maximum heart rate) – maksimalna obremenitev srca.
RPE (rate of perceived exertion) – lestvica merjenja intenzivnosti vadbe.
MET (metabolic equivalent of task) – lestvica, ki prikazuje razmerje med naporom med vadbo in mirujočim stanjem osebe.

Intenzivnost vadbe

Borgova lestvica od 6 do 20 (intenzivnost vadbe)