Nanašalno-paranoidna pozicija

Mlada mamica, ki sem jo opisoval v prvem primeru, je prišla domov, na obisk k svojim staršem. Njen triletnik je stekel k babici in dedku in nemudoma so vzpostavili razigrano vzdušje, polno smeha, žgečkanja in lovljenja po dnevni sobi. Babica mu je ponudila kokakolo, dedek pa je iz predala v omari malemu prinesel čokolado. Razigranost se je še stopnjevala in vsi trije so skoraj tekali v krogu in se lovili. Otrokova mamica, hči, ki je spet nihče od staršev ni zares opazil, pa je ob tej veseli igri še kar stala na pragu; razburila se je, češ da starši njej nagajajo s tem, da otroku dajejo sladko osvežilno pijačo in čokolado.

Babica, dedek in vnuk, ki so na začetku srečanja imeli intenziven odnos, hčerke oziroma otrokove mamice skoraj niso opazili, zato prav ničesar niso počeli zaradi nje oziroma njej; sama je na nekakšen sprevržen način potegnila nase dogajanje, katerega del bi bila rada tudi sama. Paranoidna pozicija se torej odraža v interpretaciji mlade mamice, da se vse dogaja zaradi nje. “Zakaj mene zafrkavate na tak način, da otroku dajete čokolado in kokakolo?” Oče se je seveda odzval na sebi lasten način in ji odkrito priznal, da otroku dajeta priboljške, ker jih ima rad, zagotovo pa ne zaradi nje, ki je skorajda niso opazili.

Pomanjkanje pozitivne pozornosti

Naj spregovorim še o slutnji, ki gre korak dlje od doslej predstavljenega. Kot psihiater s sedaj že bogatimi kliničnimi izkušnjami namreč verjamem, da je pomanjkanje pozitivne pozornosti tudi eden izmed pomembnih vzrokov za razvoj nanašalno-preganjalnih blodenj, torej prave psihotične simptomatike. Pacienti s tovrstno motnjo so prepričani, da jih na primer vesoljska bitja obsevajo s smrtonosnimi žarki; ali pri večernih poročilih prepoznajo, da televizijski voditelji govorijo prav o njih; ali pa se prestrašeni, da jih nekdo zlonamerno zasleduje, opazuje ali snema, zato se sumničavo ozirajo okrog sebe.

Pod vplivom takšnih in podobnih paranoidnih blodenj ti ljudje lahko tedne ostajajo v svojih stanovanjih s spuščenimi roletami, odklanjajo hrano in vsakršen stik s svetom.

Njihovo vsakodnevno funkcioniranje je torej pogosto pomembno okrnjeno zgolj zato, da se zavarujejo in preprečijo najhujši scenarij, ki ga vedno znova in vsakič nekoliko drugače poustvarja omračeni um. Samo predstavljamo si lahko, kako prazne košare za pozornost imajo posamezniki, ki so prisiljeni kreirati včasih prav bizarne blodnje le zato, da vsaj v svojih lastnih predstavah pridejo na vrsto. V glavnih vlogah tragičnih junakov sami proti vsem končno rešujejo sebe …

Značilni vzorci pacientov s paranoidnimi blodnjami

Ko sem bolj pozorno spremljal mlade s paranoidnimi blodnjami, ki so jih kot po pravilu mame pripeljale v mojo ambulanto po tako imenovano drugo mnenje, sem brez večjih težav lahko prepoznal podobnosti med njimi: skoraj vsi pacienti, torej hčere in sinovi, nekateri stari tudi več kot štirideset let, so bili občutljivi, tenkočutni in zelo bistri.

Že kot otroci so se težko vključevali v družbo sovrstnikov; socialna izolacija se je med odraščanjem še bolj okrepila in v zgodnji odrasli dobi so živeli le še z(a) mamo.

Do mater so imeli ambivalenten odnos – bali so se jih in bili od njih popolnoma odvisni, hkrati pa so jih prikrito sovražili in se včasih na njih tudi odkrito jezili. Mame so bile praviloma samohranilke, le v nekaterih primerih poročene z možem, ki je bil odmaknjen, medel ter čustveno in odnosno nefunkcionalen. Po videzu so bile pogosto širokih bokov in ramen, obilne, odločne, skorajda možate. V odnosu do otrok so bile prekomerno zaščitniške, polaščevalne in oblastne; še ob obiskih v ambulanti so skoraj vse zapolnile ves prostor in o vsem, tudi o otrokovem doživljanju, vedele več kakor pacient sam.

Že ob prvem pogovoru s takšnimi pari sta v moj človeški del zarezala neizmerna žalost in obžalovanje. Strokovnjak v meni pa je analiziral, iskal povezave in postavljal hipoteze: te mame so kljub svojim najboljšim nameram, da se razdajo za svojega otroka, vedno več jemale, kakor dale. Iz odnosa z otrokom so zaradi svojih lastnih primanjkljajev nehote črpale pozornost zase. Objemale in ljubkovale so torej takrat, kadar so same potrebovale nežnost, občutek povezanosti in topline. Kontekst z otrokom, ki je bil od njih popolnoma odvisen, jim je omogočal doživljanje lastne moči, vrednosti in pomembnosti. Takšni pacienti so torej od malih nog vajeni življenja v pomanjkanju prave pozornosti. Na skrivnosten in skoraj perverzen način sami nebogljeni od rojstva naprej skrbijo za svojo mamo, se ji povsem prilagajajo in žrtvujejo svojo lastno živost, da poskrbijo za preživetje obeh.

Na večino od njih ne moremo vplivati, lahko pa jih prepoznamo, razumemo in sprejmemo. Prisluhnemo simptomom, telesu in načrtujemo tiste spremembe, ki so realne in najbolj ustrezne za posameznika s specifično motnjo. Mislim si, da so nekatere mlade z nanašalno-preganjalnimi blodnjami poleg zdravil vrnili v življenje tudi mali odmerki prave pozornosti. Tiste pozornosti, zaradi katere so bili slišani, prepoznani in razumljeni, kako zelo neopremljeni so za življenje v tem svetu. Tiste pozornosti, ki je v skladu z njihovo resničnostjo rahločutno načrtovala nove male korake v samostojnost. Pozornosti, ki jim je odprla vrata, da so vstopili v svoj prostor in se prvič v življenju opazovali, kdo in kaj vse so.

Preberite si tudi klinični zgodbi o hipohondriji in samopoškodbenem vedenju.