Opustitev kajenja? To ni več vprašanje!

Pri kajenju zaradi cigaretnega dima in vseh ostalih škodljivih substanc v cigaretah nastanejo spremembe tako v zgornjih kot v spodnjih dihalih (Slika 1). V tem prispevku se posvečam najpogostejši bolezni kadilcev, KOPB, ki zelo poslabša kvaliteto življenja in lahko vodi v predčasno smrt.

Tobačni dim vsebuje številne zdravju škodljive snovi

Kaj je KOPB?

Že sama besedna zveza – kronična obstruktivna pljučna bolezen – nam govori, da gre za neozdravljivo bolezen z oviranim pretokom zraka in nepopravljivimi spremembami pljuč.

Pacient sprva čuti pomanjkanje sape zgolj ob naporu, kasneje pa že med hojo po ravnem oziroma med vsakodnevnimi opravili. Pogosto je jutranje kašljanje z izkašljevanjem brez povišane temperature, kašljanje čez dan, ki ga spremlja izmeček, povečano sluzenje in piskajoče dihanje, še posebej po napadih kašlja.

Pri takem kadilskem kašlju in zadihanosti ob naporu naj ne bo izgovor, da je to le zaradi kajenja. Če tovrstni kašelj vztraja, je treba takoj opraviti pregled pri zdravniku.

Zelo pomembno je, da KOPB prepoznamo dovolj zgodaj in predvsem da pravočasno opustimo kajenje, saj ima pljučno tkivo nizko stopnjo regeneracije, zdravljenje pa znake in posledice bolezni le omili. Pomembno je tudi vedeti, da se pljučno tkivo tako kot celotni organizem z leti stara in funkcija pljuč peša. Pri kadilcih z dolgim kadilskim staležem se KOPB razvije naglo in posledično pljučna funkcija upade hitreje, kot bi sicer fiziološko, z leti. Tako imamo primer 50-letnega kadilca s 30-letnim kadilskim staležem, ki ima pljuča primerljiva z 80-letnim nekadilcem.

Znaki KOPB pri zgornjih dihalih

V zgornjih dihalih (sapniku in sapnicah) postopno nastaja vezivno tkivo kot posledica stalnega draženja in vnetij. Zaradi tega se dihalne poti zožujejo. Potreben je čedalje večji napor pri posameznem aktivnem vdihu, kar ima za posledico večji mišični napor. To lahko plastično ponazorimo tako, da je dihanje pri zdravih pljučih podobno dihanju z dihalko, pri bolnih pljučih z zoženimi potmi pa tako, kot če bi dihalko zamenjali z ozko slamico.

Poleg tega se v tem predelu zaradi škodljivih toksinov okvari respiratorni migetalčni epitelij (notranja površina dihalnih poti), ki ima predvsem mehansko varovalno-čistilno funkcijo dihal.

Osebe z izraženo boleznijo zgornjih dihal imajo običajno prekomerno telesno težo, težje dihajo, močno kašljajo, njihove ustnice, jezik, prsti na rokah in nogah se zaradi pomanjkanja kisika modro obarvajo.

Znaki KOPB pri spodnjih dihalih

V spodnjih dihalih ravno tako nastajajo nepopravljive kronične spremembe na pljučnem tkivu. Najmanjše enote pljuč – pljučni mešički ali alveoli, kjer prihaja do končne izmenjave dihalnih plinov – se zaradi obremenjenosti s toksini združujejo v večje enote in nastanejo tako imenovani emfizemi, prsni koš pa lahko postane sodčaste oblike.

Zdrava pljuča imajo veliko število drobnih mehurčkov, pljuča, ki ji jih je prizadel KOPB, pa imajo manj večjih enot. Plastično si lahko izgled prereza zdravih pljuč predstavljamo kot sir trapist, prerez pljuč, obolelih s KOPB, pa kot sir ementalec. To v praksi pomeni, da se površina pljuč s tem drastično zmanjšuje, kar vodi v pomanjkanje kisika, podobno kot če bi živeli na visoki nadmorski višini ali bi bili deležni operacije in resekcije dela pljuč.

Osebe z izraženo boleznijo spodnjih dihal so običajno suhe, imajo rožnato obarvano kožo, dihajo s pomožno muskulaturo, skozi priprta usta, imajo podaljšan izdih, minimalno kašljajo.

Potek, odkrivanje in zdravljenje KOPB

Vse opisane spremembe imajo postopen potek, od blage do zelo hude oblike (od I. do IV. stopnje). Najtežja oblika pomeni stanje, kjer je treba dodajati kisik že za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij. To imenujemo tudi trajno zdravljenje s kisikom na domu ali TZKD. Te osebe so doživljenjsko odvisne od kisika, kamorkoli gredo. Stanje brez dodatnega kisika jih lahko življenjsko ogrozi.

Pomoč pri odkrivanju in oceni stopnje bolezni je spirometrija. To je preiskava, pri kateri izmerimo volumen in hitrost izdihanega zraka. Glavni namen te preiskave je zgodnje odkrivanje bolezenskega stanja v dihalnih poteh, ko spremembe še niso močno napredovale. V zgodnji fazi lahko spremembe še ustavimo, v napredovalnih fazah pa to žal ni več možno.

Za zdravljenje se uporabljajo zdravila v obliki pršil za inhaliranje. Pomembna je optimalna izbira vpihovalnika (pršila) ter ustrezno informiranje pacienta, da bo znal vpihovalnik pravilno uporabljati. Poznamo dve vrsti inhalacijske terapije. Olajševalci razširijo male dihalne poti, njihov učinek je viden po nekaj minutah, delujejo pa nekaj ur. Uporabljajo se po potrebi. Druga vrsta pa so zdravila za zaviranje vnetja, pri katerih je pomembno, da jih pacient jemlje redno, njihov učinek se namreč pokaže samo ob redni uporabi, z maksimalnim učinkom po nekaj dneh.

Pomoč pri prenehanju kajenja

Za pomoč pri odvajanju kajenja že nekaj let uspešno uporabljamo zdravilo vareniklin (Champix). To je kemična substanca, ki zavira željo po nikotinu, saj ima visoko afiniteto za vezavo na nikotin – acetilholin živčne receptorje. Posledično se sprošča dopamin in zato se zmanjša želja oziroma odvisnost, nastala ob kajenju. Dokazano je, da zdravilo uspešno pomaga med abstinenco po prenehanju kajenja do šest mesecev. V tem obdobju je zelo pomembno, da oseba, ki se odloči, da bo prenehala s kajenjem, spremeni rutino in življenjske navade, povezane s kajenjem.

To je najuspešnejša farmakološka terapija v začetni fazi odvajanja od kajenja. Zdravilo se izdaja le na bel recept. S tem zdravilom je trikrat večja verjetnost, da se uspešno preneha s kajenjem, kot brez njega. Uporablja se lahko od štiri do dvanajst tednov, odvisno od stopnje zasvojenosti.

Poleg farmakoterapije se pri odvajanju od kajenja uspešno uporabljajo različni preventivni programi v zdravstvu (referenčne ambulante), skupine za samopomoč, pa tudi alternativne metode, kot so bioresonanca, akupunktura, medicinska hipnoza in druge. Vsem je sicer skupno, da sta potrebni trdna odločitev in motivacija.