Posttravmatska stresna motnja in telesni spomin

Telesni spomin in posttravmatska stresna motnja

Travma je dogodek tolikšne intenzivnosti, da se oseba nanj preprosto ne zmore ustrezno odzvati. Osebe, ki poročajo, da so v času dogodka otrpnile, »zmrznile«, opisujejo, da so imele občutek, da se je čas upočasnil, telesni občutki, doživljanje, so otopeli. Gre za disociativno stanje, ki nastopi, ko oseba presodi, da je grožnja prevelika in umik nemogoč. Gre za obrambni mehanizem, ki osebo ščiti v času travmatične izkušnje. Hkrati pa je ta reakcija na grožnjo močan napovedovalec razvoja posttravmatske stresne motnje. Izkazalo se je namreč, da se ljudje, ki so se odzvali z otrplostjo, kasneje težje spoprijemajo s tem, kar se jim je zgodilo.

Posledice travmatične izkušnje so v precejšnji meri odvisne tudi od tega, kako posameznik predela stresno izkušnjo oziroma jo shrani v spominu. Še posebej pomembno je, kako se shranijo čustvene izkušnje. Imamo dve glavni kategoriji spomina. Eksplicitni in implicitni spomin, ki navadno delujeta usklajeno, v primeru zelo intenzivnega vzburjenja pa utegneta delovati ločeno.

Eksplicitni spomin, rečemo mu tudi zavestni spomin, je povezan z govorom in začne delovati okrog tretjega leta starosti, ko se aktivira hipokampus. Zanj je značilno, da lahko zavestno prikličemo dejstva ali splošno znanje (semantični spomin) ali osebno doživljanje dogodkov (epizodni spomin). Eksplicitni spomin na travmatični dogodek nam omogoča, da si ga prikličemo in pripovedujemo o dogodku v obliki povezane smiselne zgodbe.

Implicitni spomin ali nezavedni spomin je prisoten že ob rojstvu in ni povezan z jezikom. Obsega telesne in čustvene vtise o posameznem dogodku. Težko ga prikličemo (nedeklaritivni spomin) in zajema učenje motoričnih in kognitivnih veščin (vožnja kolesa, ki je načeloma nikoli ne pozabimo, ko se je enkrat naučimo). Zato tukaj govorimo o tem, da se spomni naše telo, in sicer z občutki in čustvi, ne prek besed.

O implicitnem spominu zato pogosto govorimo kot o telesnem spominu, pri katerem gre v primeru travmatične izkušnje za močnejši zapis kot v eksplicitni spomin in se aktivira ob dražljaju, ki spominja na dogodek. Zato pogosto opazimo, da osebe, ki so doživele prometno nesrečo, težko ponovno sedejo za volan. Takrat opisujejo neustavljivo preplavljanje močnih neprijetnih občutkov, ki lahko celo vplivajo na to, kako doživljajo sami sebe.

Tako zapisani deli spomina se prebijajo iz nas v obliki nočnih mor ali pa spominov v obliki silovitih, vendar težko ulovljivih prebliskov. Posledica travme je torej prekinitev povezave med eksplicitnim in implicitnim spominom, saj je hipokampus zaradi visoke ravni stresnih hormonov blokiran, amigdala pa lahko deluje neovirano. Čustva se procesirajo povsem nepredelano in brez povezave z dogodkom. Pravimo, da so odcepljena. Ker informacije ne gredo skozi hipokampus, ne dobijo povezave s preteklostjo, besed zanje ni, zato ostanejo izolirane ter neumeščene v čas, prostor in življenjsko zgodbo. Zato osebe pogosto poročajo o tem, da jih nenadoma začnejo preplavljati intenzivni občutki, telesni simptomi in ne razumejo, kaj se jim dogaja. Zaradi prekinjene povezave med obema spominskima sistemoma oseba občuti sedanje dogodke, kot da se minula travma dogaja tukaj in zdaj. To povzroča stisko in ponovni občutek nemoči in nezmožnosti kontrole nad tem, kaj se dogaja.

Zato je eden ključnih elementov pri terapiji posttravmatske stresne motnje pomagati osebi ozavestiti tukaj in zdaj, kjer grožnje ni več in so na varnem.

Doživljanje osebe s posttravmatsko motnjo

Osebe s posttravmatsko motnjo se na dražljaje, povezane s travmatičnim dogodkom, odzovejo s povečanim fiziološkim vzburjenjem (hitrejši srčni utrip, težko dihanje, vrtoglavica, slabost in povišan krvni tlak). Vse to spremljajo močna čustvena nihanja, izbruhi jeze, neredko tudi nevzdržni občutki sramu, krivde in zbeganosti. Njihov občutek varnosti je porušen do te mere, da se telo in psiha odzivata, kot da v travmatičen smislu dogodek še vedno traja ali kot da se utegne vsak trenutek ponoviti. Zato je oseba pogosto tesnobna, spanje je moteno in prekinjeno z nočnimi morami. Reakcije gredo po navadi v dve smeri: proti nenehnemu povečevanju vzburjenosti (nemirnosti) ali proti otopelosti.

Ker so ti občutki zelo intenzivni in naporni, se človek skuša trajno izogniti vsemu, kar bi utegnilo sprožiti njihovo podoživljanje. Lahko pride tudi do tega, da jih skuša omiliti z zlorabo alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.

Končni rezultat posttravmatske stresne motnje so lahko kronična depresija, težave z uravnavanjem čustev, alkoholizem ali težke psihosomatske bolezni. Osebe so nezmožne ohranjati kakovostne odnose in so posledično pogosto socialno odmaknjene.