Razbremenilni pogovor

Kaj se med razbremenilnim pogovorom dogaja v našem telesu?

Ko se pogovarjamo z drugo osebo, se v naših možganih dogajajo fizične in čustvene spremembe. Ko ocenimo, da je oseba na drugi strani varna in zaupanja vredna, se odpremo in sproščeno spregovorimo. Če ocenimo nasprotno, smo v pogovoru previdni, nezaupljivi in anksiozni.

Ko se pogovoru čutimo sprejete in razumljene, se dogajajo tudi hormonske spremembe. Sprostijo se večje količine dopamina, oksitocina in endorfinov, ki nam vzbujajo dobre občutke, kot so sreča, povezanost, ljubezen, sproščenost in umirjenost (Glaser, 2019). Že samo ta podatek dokazuje, da ima lahko pogovor neprecenljive učinke na naše počutje. Bolje kot razumemo moč pogovora in njegov vpliv na naše počutje skozi dan, lažje reguliramo občutja in poskrbimo zase.

Kadar govorimo o pogovoru, ki je namenjen predvsem čustveni razbremenitvi, je izrednega pomena zaupanje. Ko neki osebi zaupamo, lažje spregovorimo odkrito in brez zadržkov. Zniža se nam stresni hormon kortizol in bolj smo pripravljeni sodelovati v pogovoru. Pogosto se ne zavedamo vpliva, ki ga imamo drug na drugega, še posebej, če smo si fizično blizu. To potrjuje teorija (Porges,2015), ki govori o skupinski regulaciji, katere osnova je naša biološka potreba po kontaktu in povezanosti z drugo osebo. Ta pripomore k temu, da drug drugemu pomagamo regulirati čustva in vedenje.

»Saj se nočem pritoževati, ampak …«

Verjetno nam je vsem znan ta začetek stavka. Kaj z njim sporočamo? »… Ampak res moram nekomu povedati, kako mi je!«

Ko nekomu drugemu povemo, kako se počutimo, kaj se nam je zgodilo, kako jezni, žalostni in razočarani smo, sprostimo intenzivnost svojih čustev. Ko verbalno izrazimo, kaj se nam dogaja, pridemo tudi do novih spoznanj, ki nam pomagajo, da drugič ravnamo drugače. Pri pogovoru je tudi izredno pomembno, da se čutimo slišane in da oseba ali skupina ljudi potrdi naše doživljanje, s čimer nam da občutek vrednosti.

Ko govorimo o tem, kaj nas obremenjuje, na nek način zračimo svoj čustveni sistem. Tako se nam stvari ne nabirajo, lažje nadzorujemo svoje vedenje in čustvovanje in manj je občutkov nemoči, utesnjenosti in brezupa.

Kaj pa, če pogovor s prijateljem ni dovolj?

Ko je stiska prehuda in pogovor z bližnjim ali prijateljem preprosto ne zadostuje ali nam ne pomaga spoznati, kaj se nam dogaja, je dobro poiskati strokovno pomoč. Včasih nimamo osebe, ki bi se ji izpovedali, ali pa bi se lažje pogovorili z nekom, od kogar se ne bojimo očitkov in kritik. Psihoterapija lahko ponudi diskreten, zaupen in strokovno podprt pogovor. Včasih pomaga že to, da oseba lahko pove svojo zgodbo in ob tem v varnem odnosu s terapevtom čustvuje, žaluje in spoznava, da mogoče »samo« pogovor res ni rešitev za vse težave, pomaga pa, da se z njimi lažje sooči.

Duševne stiske so bile dolgo tabu

Včasih ni lahko spregovoriti, še posebej, če nas je življenje naučilo, da je bolje skriti svoja čustva kot pa jih izraziti. Duševne stiske so bile dolgo nerazumljene, stigmatizirane in zaradi tega smo še težje spregovorili o notranjih občutjih. Še posebej zaradi strahu, da ne bi v družbi izpadli, da je z nami kaj »narobe«. K sreči se to spreminja in spoznavamo, da se vsi s čim borimo, soočamo ali trpimo. In bolj kot to razumemo, lažje čutimo in lažje sobivamo.

Danes je veliko govora o individualizmu. Pri tem je poudarek predvsem na tem, da zmoremo vse sami in to je v družbi celo občudovano. Zaradi takšnih zmotnih družbenih prepričanj se pogosto počutimo osamljene. Občutek osamljenosti pa spremljata občutka strahu in sramu, zaradi česar težje spregovorimo o svojih težavah. Če prisluhnemo svojim potrebam, vidimo, da potrebujemo stik z drugo osebo in da je tako prav. Vidimo, da ne zmoremo vsega sami in da je popolnoma naravno, da iščemo uteho, pomoč in razumevanje pri drugi osebi, ob kateri se dobro počutimo.