Tekaške poškodbe

Preverite, katere tekaške poškodbe najpogosteje zdravijo v fizioterapevtskem centru Meridian-Fit. Poleg opisa poškodb najdete tudi simptome, po katerih jih lahko prepoznate sami. A ker je samodiagnoza po večini zelo kompleksna in lahko vključuje tudi druge vrste poškodb, je za točno diagnozo priporočljiv obisk fizioterapevta.

Tekaške poškodbe kolena 

Patelofemoralni bolečinski sindrom ali tekaško koleno

Patelofemoralni bolečinski sindrom ali tekaško koleno je eden najpogostejših vzrokov za bolečino v sprednjem delu kolena. Ta sindrom predstavlja od 25 % do 40 % vseh težav s kolenskim sklepom v športni medicini in je skoraj dvakrat pogostejši pri ženskah. Lahko se pojavi na eni ali na obeh straneh, razvije pa se postopoma ali akutno.

Bolečina je lahko zbadajoča, ostra ali topa, lokalizirana za pogačico ali okoli nje. Pogosto se poslabša pri dejavnostih, ki obremenjujejo koleno v pokrčenem položaju, kot so tek, vzpenjanje po stopnicah in počep, prav tako pa jo lahko sproži tudi dolgotrajno sedenje. Poleg bolečine pacienti pogosto poročajo o krepitacijah oziroma slišnem pokanju in občutku nestabilnosti pogačice. Razvoj sindroma je povezan s številnimi dejavniki, vključno z nepravilno poravnavo spodnje okončine ali pogačice, mišičnim neravnovesjem, prekomerno obremenitvijo in travmo.

Patelarna tendinopatija ali skakalno koleno

Gre za stanje boleče in disfunkcionalne tetive pogačice. Kot že samo ime pove, je pogosto pri športih, ki vključujejo veliko skokov, kot sta košarka in odbojka, vendar se z njim pogosto soočajo tudi tekači na dolge razdalje. Težave nastanejo zaradi mikropoškodb tetive pogačice, ki se razvijejo zaradi ponavljajočih se obremenitev.

Bolečina se običajno razvija postopoma in je lokalizirana tik pod pogačico, kjer se tetiva pripenja na kost. Bolečina se pojavi ob začetku aktivnosti, kasneje se nekoliko umiri ali ostane nespremenjena, a pogosto se stanje poslabša naslednji dan, kar lahko traja tudi več dni. Športniki redko poročajo o nočni bolečini ali jutranji okorelosti, razen v hujših primerih. Kljub temu bolečina pogosto otežuje vsakodnevne dejavnosti, kot so hoja po stopnicah, počepi, vstajanje iz stola in dolgotrajno sedenje.

 Sindrom iliotibialnega trakta

Sindrom iliotibialnega trakta povzroča bolečino na zunanji strani kolena in prizadene od 1,6 % do 12 % tekačev. Iliotibialni trakt, ki je podaljšek tetivnega dela mišic tensor fascia latae, gluteus maximus in gluteus medius, se pripenja na zunanji del pogačice in golenico.

Do sindroma pride zaradi ponavljajočega se drsenja iliotibialnega trakta ob zunanji kondil stegnenice. Med iztegom kolena trakt zdrsne naprej, pri upogibu kolena pa nazaj, kar pri ponavljajočih se gibih med tekom povzroča draženje in utesnitev, zlasti v točki, ko je koleno upognjeno med 20° in 30°.

Bolečina se običajno razvija postopoma. V zgodnjih fazah se pojavi pozneje med tekom, sčasoma pa se začne pojavljati že prej ali celo v mirovanju. Med tekom se bolečina poslabša, pogosto jo spremlja občutek pokanja. Mesto bolečine je občutljivo na dotik, včasih se pojavi rahla oteklina.

Tekaške poškodbe gležnja in stopala 

Ahilarna tendinopatija

Ahilova tetiva je najmočnejša in največja tetiva v telesu. Njena vloga je ključna pri hoji in teku, saj omogoča mečnim mišicam, da prenesejo silo na peto.

Med tekom obremenitev Ahilove tetive presega več kot 12-kratno telesno težo tekača.

Ahilarna tendinopatija se kaže z bolečino, vnetjem in togostjo tetive. Bolečino pogosto spremljata oteklina in občutljivost na dotik. To stanje se lahko pojavi pri športnikih ali nešportnikih, vendar je kar desetkrat pogostejša pri tekačih v primerjavi s posamezniki, ki se ne ukvarjajo s tekom. Približno polovica elitnih tekačev se v tekaški karieri sooči s to težavo. K razvoju poškodbe lahko prispevajo neustrezna obutev, pomanjkljivo ogrevanje ali raztezanje, mišično neravnovesje ter obračanje stopala navznoter.

Zvin gležnja

Akutni zvin gležnja je zlasti pogost med tekači, ki tečejo po neravnem terenu. Pri skoraj 85 % zvinov gležnja so poškodovani ligamenti na zunanji strani gležnja, pri čemer je v 70 % primerov prizadet najšibkejši – sprednji talofibularni ligament. V 15 % primerov se poškodujejo ligamenti na notranji strani gležnja. Ob zvinu gležnja se pojavita oteklina in bolečina, pogosto tudi modrica in omejena gibljivost. Ob blagem zvinu gležnja lahko poškodbo samooskrbite.

Plantarni fascitis

Plantarna fascija je tkivo na dnu stopala, ki povezuje petnico s prsti ter služi kot statični in dinamični stabilizator stopalnega loka in blažilec udarcev. Napetost in stres na fasciji lahko povzročita majhne raztrganine in vnetje, znano kot plantarni fascitis. Prizadene 42 % tekačev na srednje in 25 % tekačev na dolge proge.

Med glavnimi dejavniki, ki prispevajo k razvoju plantarnega fascitisa, so plosko stopalo, prekomerna pronacija stopala ter omejena dorzifleksija gležnja. Za to stanje je značilna ostra bolečina v peti, ki je najhujša zjutraj. Simptomi se lahko poslabšajo zaradi dolgotrajnega stanja ali v hujših primerih tudi zaradi dolgotrajnega sedenja. Bolečina se ob začetku aktivnosti umiri, vendar se čez dan povečuje in omejuje pri izvajanju vsakodnevnih dejavnosti.

Tekaške poškodbe meč 

Medialni tibialni stres sindrom (vnetje pokostnice, tekaška golen)

Pri medialnem tibialnem stresnem sindromu pride do vnetja pokostnice in mikrozlomov na sprednjem delu golenice. Sindrom se pojavlja pri 13,6 % do 20 % tekačev. Simptomi se običajno kažejo z bolečino v srednjem ali spodnjem delu goleni, ki jo spremljata občutljivost na dotik in včasih blaga oteklina. Bolečina se med gibanjem povečuje, v hujših primerih pa je prisotna tudi v mirovanju.

Razvoj sindroma je pogosto posledica pretiranega naprezanja ali precenitve lastnih sposobnosti. Nenadno povečanje obsega ali intenzivnosti teka, tek po neravnih površinah in neustrezna tekaška obutev pogosto prispevajo k nastanku te poškodbe.

Stresni zlomi golenice

Golenica je najpogostejše mesto stresnih zlomov pri tekačih, s pojavnostjo med 10 % in 20 %. Ti zlomi se običajno razvijejo zaradi ponavljajočih se obremenitev in nenadnega povečanja telesne aktivnosti. Ko kosti med ponavljajočimi se obremenitvami nimajo dovolj časa za obnovo, se utrudijo. Nadaljevanje z obremenitvami vodi do mikropoškodb, kar povzroča neravnovesje med razgradnjo in obnovo kosti ter lahko vodi do zloma. Pri ženskah je slaba prehrana in znižana raven estrogena dodatni dejavnik tveganja.

Simptomi stresnega zloma golenice so podobni tistim pri medialnem tibialnem stresnem sindromu. Pacienti poročajo o nenadnem pojavu bolečine brez očitne travme, ki je prisotna tudi pri palpaciji srednjega ali spodnjega dela goleni na sprednji strani. V napredovali fazi bolečina ni omejena le na aktivnost, temveč se pojavi tudi v mirovanju in ponoči.

Tekaške poškodbe stegna 

Poškodba zadnjih stegenskih mišic

Zadnje stegenske mišice, ki vključujejo tri glavne mišice na zadnjem delu stegna, so najpogosteje izpostavljene poškodbam med tekom in sprintom. Ob nategu teh mišic se pojavi akutna bolečina na zadnjem delu stegna, katere intenzivnost je odvisna od resnosti poškodbe. Razlikujemo tri stopnje poškodbe:

• 1. stopnja: minimalna poškodba mišice, ki se kaže z blago bolečino ali oteklino ter minimalno izgubo funkcije,
• 2. stopnja: delna raztrganina tkiva, ki povzroči zmerno bolečino in oteklino ter omeji funkcionalnost mišice,
• 3. stopnja: popolna raztrganina mišice ali tetive, ki jo spremljata huda bolečina in oteklina ter izguba funkcije.

Trohanterični burzitis

Trohanterični burzitis je stanje, pri katerem pride do vnetja burze. Burza je vrečka, napolnjena s tekočino, ki zmanjšuje trenje med mišicami in kostmi, ampak lahko zaradi preobremenitev in ponavljajočih gibov postane vneta. 

Pogosto se pojavi pri tekačih na dolge razdalje. Kaže se z bolečino na zunanjem delu stegna, ki jo poslabša ležanje na prizadetem boku, dolgotrajno sedenje, vzpenjanje po stopnicah ali vadbe z visoko obremenitvijo. Med dejavniki, ki prispevajo k razvoju te težave pri športnikih so široka medenica, razlika v dolžini nog, prekomerna pronacija stopala in slaba tekaška površina.

Kako ukrepati pri tekaški poškodbi?

Če med tekom utrpite poškodbo, nemudoma prenehajte z aktivnostjo in si zagotovite počitek. Izogibajte se obremenjevanju poškodovanega dela, bolečino in oteklino pa omilite s hladnimi obkladki. Če bolečina ne pojenja in vas omejuje pri vsakodnevnih aktivnostih,  obiščite strokovnjaka.

Pravočasno ukrepanje in fizioterapija sta ključna za hitrejše okrevanje in preprečevanje dolgotrajnih težav.

V centru Meridian-Fit v okviru diagnostičnega pregleda določijo izvor poškodbe in vas po potrebi napotijo k specialistu. V kolikor ocenijo, da lahko poškodbo uspešno odpravijo s fizioterapijo, se v akutni fazi poslužujejo predvsem tehnik za zmanjševanje bolečine, otekline in vnetja z uporabo manualne terapije in podpornih tehnik, kot so Tecar terapija, visokofrekvenčni SUMMUS laser in terapija z globinskimi udarnimi valovi (ESWT). 

Ko se bolečina umiri, se v postakutni fazi izvajajo individualno prilagojene vaje za obnovo gibljivosti, mišične moči in funkcionalnosti poškodovanega dela. Program je zasnovan glede na poškodbo in individualne deficite, s ciljem povrnitve polne funkcionalnosti. Zadnja faza rehabilitacije vključuje športno-specifične vsebine, s katerimi postopoma pripravljamo telo na zahteve športa. Na tej točki se program nadgradi s pliometrijo, katere težavnost stopnjujemo do točke, ko je posameznik pripravljen na vrnitev h teku.

Preprečevanje tekaških poškodb

Tekači lahko zmanjšate tveganje za poškodbe z upoštevanjem uveljavljenih programov treninga, kjer se razdalja in čas teka postopoma povečujeta, hkrati pa je zagotovljen ustrezen počitek. Poleg tega je pomembno izvajati primerno ogrevanje in raztezanje in v program vključiti vaje za krepitev mišic, predvsem mišic spodnjih okončin in trupa.

Tekaška obutev

Pomembni dejavniki tveganja za tekaške poškodbe vključujejo obliko stopala, vrsto stopalnega loka (visok, normalen ali nizek) ter morebitno razliko v dolžini nog. Te dejavnike je mogoče enostavno identificirati in odpraviti s prilagoditvijo tekaške obutve.

Tek v neustrezni obutvi vpliva na poravnavo spodnjih okončin in s tem poveča tveganje za poškodbo.

Vračanje k teku po poškodbi

• Začnite počasi: ob vračanju v tek, pričnite s krajšimi razdaljami in počasnejšim tempom, raje večkrat po malo kot enkrat na dolgi razdalji.
• Izogibajte se zahtevnim terenom: tecite po ravnem in se izognite teku v klanec.
• Prisluhnite svojemu telesu: če začutite bolečino, si vzemite pavzo in nadomestite tek s hojo, dokler se simptomi ne umirijo.
• Prenehajte z aktivnostjo pri hudi bolečini: pri zmerni do hudi bolečini prenehajte z aktivnostjo in poiščite strokovno pomoč.