Vloga trenerja in soigralcev pri gradnji samozavesti športnika

Vloga trenerja pri gradnji samozavesti mladega športnika

»Ključna vloga trenerja je, da je graditelj samozavesti, in sicer tako, da pri mladem športniku nikoli ne kritizira otroka v smislu njegove identitete. Ko naredi nekaj narobe, trener da povratno informacijo na otrokovo vedenje, ne na osebnost,« poudari Sara Isakovič.

Mladi športniki pri slabi izvedbi ne potrebujejo poslušanja kritik, saj že sami vedo, da ni šlo dobro, pojasni Sara. Potrebujejo spodbudo. A pogosto otroci na treningih, na igriščih, v bazenu … slišijo ogromno kritik, čeprav bi trenerji morali pristopiti na drugačen način.

Sara predlaga, da trener mlademu športniku zastavlja vprašanja, kot so: “Hej, tvoj fokus trenutno ni na pravem mestu. Kaj bova midva naredila, da pripeljeva tvoj fokus nazaj? Povej, kaj je danes šlo narobe? Kako to, da nisi uspel izpeljati tega, kar sva se zmenila? O čem si razmišljal?”

Trener mora znotraj treninga znati motivirati, igralcem dati svobodo in odpreti možnost, da skupaj poiščejo rešitev.

 

 

Sara zato trenerjem svetuje, da uporabljajo besede, kot so: “Verjamem vate. Vem, da zmoreš več. Pokaži mi višji nivo, ker vem, da lahko od tebe to zahtevam, ker si pripravljen in vem, da zmoreš.”

Vloga trenerja pri izkušenih športnikih

Samozavest je eden od temeljev uspeha pri vseh športnikih in športnicah. A kakšna je vloga trenerja pri gradnji in ohranjanju samozavesti pri izkušenih športnikih? »Brez samozavesti, zavedanja o svoji kvaliteti, zaupanja v svojo sposobnost, ni rezultata. In ena izmed velikih kvalitet ekipe nogometne reprezentance, ki je bila na evropskem prvenstvu, je ravno samozavest,« pojasni Matjaž Kek.

Igranje v klubu in igranje za reprezentanco zahteva veliko prilagajanja, opiše Matjaž Kek. Sodelovanje v reprezentanci je namreč zelo specifično. Treningov je malo, saj se ekipa ponavadi zbere dva dni pred tekmo. Fizičnih priprav tako skorajda ni, saj zato ni časa, je pa izjemno pomemben tehnično-taktični del. Veliko pozornosti namenijo tudi psihološki pripravi.

»Ohranjanje mentalne moči in pripravljenosti ekipe na visokem nivoju zavzame pri moji pripravi veliko časa. Če se jaz ne zavedam pomembnosti tega, potem se tudi oni tega ne bodo.  Poleg tega igralci prihajajo s svojimi navadami iz klubov in tukaj moram priznati, da so nekateri na izredno visokem nivoju, nekateri pa imajo še ogromno prostora za nadgradnjo. In vse to je treba uravnotežiti in pripeljati na nek skupen imenovalec. Hrabrost, odločnost, samozavest so lastnosti, na katerih sloni ta reprezentanca,« pojasni selektor moške nogometne reprezentance Matjaž Kek.

Kako reagirati ob neuspehu

Napake se dogajajo in temu se praktično nobena ekipa ne more v celoti izogniti. Kako naj trener reagira takrat? »Pristopi so različni. Danes igralci nimajo radi sestankov, predavanj in filozofiranja. Jasno pa je, da vsi raje slišijo pohvale kot pa kritike. A včasih se pogovorom ne moremo izogniti in ne glede na to, v katero smer se nagiba pogovor, je dejstvo, da se vsak naš pogovor in analiza zaključita s pozitivno noto. Kaj je dobro in pozitivno, da se ohrani dobra energija,« pojasni Kek.

Mnogi igralci pa se bolj kot v skupinskih pogovorih odprejo v individualnih pogovorih. Vedno je treba biti previden in pripravljen na takšne in drugačne reakcije. »Včasih je treba tudi zaropotati in opozoriti na napake. Vedno ne gre vsega delati na lep način in v rokavicah,« pove Kek.

Od težkih pogovorov ne smemo bežati. »Skozi neko konstruktivno razpravo ali pogovor namreč igralci sami pridejo do rešitev, kar je zanje tisto najboljše. Če ti nekomu ves čas zapoveduješ, kaj mora storiti in mu ne dovoliš, da sam pride do rešitve, mu pogosto vzbudiš odpor do vsega. Je pa jasno, da pozitiven rezultat na koncu vse zgladi,« pojasni Kek.

H3 Osnova je obojestransko spoštovanje

Tako pri kolektivnem kot tudi pri individualnem športu je temelj obojestransko spoštovanje, je prepričan Kek. Če trener ne spoštuje igralca, tudi od igralca ne more zahtevati, da spoštuje trenerja. Enako velja za komunikacijo. Ta ne more biti enostranska, ampak moraš kot trener vedno dobiti povratno informacijo. Potrebno je razmišljanje skozi pogovor, ki ni plod neke hierarhije, ampak zavedanja, da lahko s spoštljivo komunikacijo eden drugega naredimo boljšega.

 

Trener bi moral razmišljati tudi o tem, koliko se je od svojih varovancev naučil in kakšne izkušnje so mu dali.

 

 

Komunikacija je za Matjaža Keka bistvo vsega in le s komunikacijo se lahko najdejo rešitve težav. Včasih je to ena na ena, na kavi ali sprehodu, včasih pa v sklopu treninga, ko trener igralca pokliče na stran in mu da nasvet. Komunikacija je še bolj pomembna ob porazih ali slabih rezultatih, ko je težko. Takrat se vidi, koliko je kdo pripravljen žrtvovati svojo individualno kvaliteto za ekipo. Komunikacija, usmerjena k spoštovanju posameznika in ekipe, je takrat odločilna in naredi ekipo boljšo.

Vloga soigralcev in vrstnikov pri gradnji samozavesti

Vsak športnik znotraj ekipnega športa lahko soigralcem pomaga pri gradnji samozavesti. Čisto vsak ima namreč odgovornost, da se pojavi v svoji luči, bodisi kot vodja, bodisi kot nekdo, ki ohranja pozitivno naravnanost ekipe, je zaupanja vreden, zna spodbujati.

Pogosto to vlogo, ki jo ima sicer trener, v ekipi odigra kapetan ekipe ali kdo drug od soigralcev. Nujno mora biti govorica telesa pokončna in če je nekdo »sključen in poklapan v ekipi«, je naloga ostalih, da ga dvignejo, spodbudijo. Cela ekipa diha naprej, vsak posameznik pa sam zase.

Večja samozavest, tudi pri mladih nogometaših, bi morala izhajati iz sproščenosti in igrivosti, ne pa iz fokusiranja na rezultate in potrebe po dokazovanju. Samozavest igralec najbolj izžareva, ko je sproščen, ko ni osredotočen na rezultat, temveč na igro samo, pojasni Sara Isaković.

 

Igralec bi moral biti fokusiran na kako: kako bo dal gol, kako bo na tekmi najboljši igralec, in ne na to, da mora dati gol in mora biti najboljši igralec, pravi Sara Isaković

 

Za zaključek še najpomembnejša misel, ki jo deli Sara Isaković. Pomembno je, da športniki in športnice v igri in športu uživajo. Kot majhni otroci, ko so začeli igrati, ker je to fajn. In to je treba ohranjati. Delati na kompetencah, da si iz dneva v dan boljši, a ohraniti igrivost in ljubezen do športa. To je prava samozavest. Najboljši primer je Luka Dončić, ki se na parketu res nikoli ne neha igrati, pojasni Sara Isaković.